Iz intervjuja z Borisom Podrecco

PB: Imate pa izkušnje tudi z javnimi natečaji in z javnimi investicijami v Sloveniji. V Ljubljani poteka zanimiva debata o eni največjih, pri kateri ste sodelovali kot predsednik žirije, in sicer o gradnji nove Narodne in univerzitetne knjižnice. Študentje ljubljanske Fakultete za arhitekturo, ki jih je podprl tudi dekan, so sprožili pobudo za ponovitev natečaja, saj naj bi bil zdaj že 20 let star Mušičev projekt obupno zastarel.

BP: Ja, takrat sem bil predsednik žirije in že začelo se je zelo slabo. Kaj takega nisem še nikoli doživel. Prišel sem tja in naletel na risbe in modele, natlačene v zlepljene škatle. Priletel sem z Dunaja in so mi dali škarje, s katerimi smo potem člani žirije šele odpirali tiste zavoje. Imelo me je, da bi se poslovil. Tudi moj čas je dragocen. Vse skupaj je bilo nepripravljeno. Mušičev projekt je bil gotovo eden najboljših. Seveda pa ima vsak projekt, ko preteče več let, pravico do tega, da se postara. To je dilema. Z avtorjem bi se bilo treba pogovoriti in mogoče odpreti nov, evropski, odprt natečaj z nekoliko izbranimi projektanti, ki imajo izkušnje na tem področju.

Med temi bi bil tudi avtor dosedanjega projekta. Tudi žirija mora biti mednarodna. Ljubljana je zelo skopa, kar se tiče mednarodnih komisij. Vladajo klike, čudni mediatorji, morda niti ne arhitekti ali resni kritiki, prej opinion makerji. O tem projektu pa težko govorim, ker njegovega razvoja ne poznam.

Iz intervjuja za revijo Playboy, oktober 2008
Link

Boris Podrecca
arhitekt,
podpredsednik natečanje komisije za NUK 2, leta 1989

Načelno stališče Matične sekcije prostorskih načrtovalcev ZAPS

MSPN v zvezi s problematiko NUK II zavzema načelno stališče, da je potrebno po tako dolgem času, ki je potekel od začetka natečaja, le-tega ponoviti. Deset let ali več mirovanja je predolga doba in je potrebno ponovno preveriti rešitve zaradi spremenjenih funkcijskih, tehnoloških, urbanističnih in drugih okoliščin.

Iz zapisnika sestanka članov MSPN z licenco "P" dne 25.9.2008

Matična sekcija prostorskih načrtovalcev ZAPS
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije

Za nov natečaj NUK 2

Spoštovani,

prejel sem vabilo na razpravo o projektu za NUK2 in širši problematiki natečajev. V naslednjem tednu bom odsoten, zato podajam svoje mnenje v pisni obliki.

Snovanje nove podobe nacionalne biblioteke vedno usmerja zavest, da se z zgradbo te vrste oblikuje eden stebrov kulture neke skupnosti. Torej tu ne gre le za fizično funkcijo, ki naj jo arhitekturna zasnova razreši, temveč nosi naloga tudi poslanstvo izoblikovati zgradbo tako navzven, kot v njeni notranjosti prostor, ki bo primerno pričal o splošnem nivoju nacionalne kulture. Od tod poseben poudarek, ki ga zvečine izpričujejo uspešno realizirani tovrstni projekti. Knjižnica namreč vedno združuje pomen branja ali drugačnega pridobivanja in zbiranja informacij s hrambo literature, dokumentov,... torej nacionalnega bogastva in vedno predstavlja tudi okvir pomembnih družbenih, družabnih, izobraževalnih,… dogodkov. Toliko pomembnejšo tedaj vidim vlogo novega dela NUK, ki se tudi prostorsko navezuje na samo središče mesta. Ob vsakem stiku z dragocenim historičnim tkivom, še posebno ko gre za tako izgrajen ambient kot je širše območje Križank s Plečnikovimi dragocenimi intervencijami, si vedno zastavljam vprašanje koliko in predvsem na kakšen način ga smemo obremenjevati z novimi posegi.

Popolnoma se zavedam, da je bil za to zgradbo izveden natečaj (ker se ga nisem udeležil,govorim toliko bolj neobremenjeno!), in to dejstvo vsekakor pomeni določeno zavezo. Vendarje od tedaj resnično minilo precej časa, predvsem pa se je projekt, kolikor lahko sodim po razpoložljivih dokumentih, precej spremenil - ne v srečnejšo smer! Ali tedaj negre več za natečajni projekt? Prav zato je bila strani DAL sprožena iniciativa za predstavitevprojekta. Kot vem, zaman. Vsekakor bi bilo potrebno natečajno regulativo nujno obogatiti s členi, ki bi bili preciznejši pri opredeljevanju takšnih primerov.

Menim, da je zgradba nacionalne biblioteke vendarle po svojem pomenu .presega druge zgradbe s kulturno vsebino. V nacionalnem in mednarodnem merilu resnično predstavlja stanje in zmogljivost nacionalne kulture. Zato sem prepričan, da moramo za uresničitev tega projekta doseči večji obči konsenz, kot ga ta projekt trenutno uživa.

Jurij Kobe
arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo

Za nov natečaj NUK 2

Odločitev o ponovnem utemeljenem kritičnem premisleku o gradnji NUK 2 zasluži vso podporo stroke in kritične javnosti. Kritičen pomislek o nameravani gradnji, ki temelji na izhodiščih starih 20 let, je zagotovo na mestu ne glede na določene popravke izvirnega projekta.

Kljub popravljenemu natečajnemu projektu, ki je bil zasnovan pred dvema desetletjema, so se programske in druge zahteve bistveno spremenile. Večkratno popravljanje projekta je pripeljalo do izredno slabega rezultata, prepolnega nestrokovnih, slabih kompromisov, kar je možno razbrati iz projekta samega in vse širšega nasprotovanja razgledane in kritične strokovne javnosti.

Ob časovni zastarelosti projektnih in arhitekturnih izhodišč predstavljajo dodatni strokovni argumenti pomemben razlog za nov natečaj: neprimerno skladiščenje velikega števila knjižnih enot na prostorsko omejeni lokaciji ob trendu digitalizacije knjižnega gradiva, pomanjkanje delovnega, in raziskovalnega prostora za sodobne uporabnike knjižnice vseh vrst, tehnološka zastarelost predvidenih rešitev tako v bibliotekarskem in arhitekturnem pogledu kot pogledu na ravnanje z racionalno rabo energije v gradnji. Od natečajnih izhodišč se je močno spremenila tudi programska struktura, saj se je NUK-u 2 pridružila Centralno tehniška knjižnica in še vrsto drugih programov. Po natečaju so temeljita arheološka raziskovanja prinesla vrsto pomembnih arheoloških odkritij. Vse našteto pomeni bistveno spremembo izhodiščnih razpisnih natečajnih pogojev in zahteva nov natečaj.

Dejstvo je, da se v natečanji praksi večkrat zgodi, da zaradi različnih okoliščin in spremenjenih pogojev ni možno realizirati natečajnega projekta in je ponovitev natečaja nekaj povsem normalnega, kar s profesionalno odgovornostjo sprejemata tako arhitekt - zmagovalec natečaja, kot razpisovalec natečaja - investitor.

Dodati je potrebno tudi dejstvo, ki ga prinašajo dodatne arheološke raziskave z novimi spoznanji in odkritji bogatega sloja poselitve tega zgodovinskega prostora. Prostora, ki mora biti v skladu s kulturnim spoštovanjem naših prednikov celovito!!! upoštevano v sodobni zgradbi mestnega in knjižničnega prostora.

Ob predstavitvah nameravane sporne gradnje NUK 2 se izrablja ime arhitekta Jožeta Plečnika za poimenovanje stavbe NUK 2, ki je strokovno gledano povsem neprimerno. Če že nekdo želi podeljevati stavbi ime arhitekta Jožeta Plečnika je zato najprimernejša prav stvaba Narodne in univerzitetne knjižnice iz leta 1941, ki jo je zasnoval arhitekt sam. S tem si bomo prihranili sramoto in marsikatero strokovno zadrego!

Zato je smiselno podpreti ponovni natečaj z novimi izhodišči in spremenjenimi okoliščinami, ki bodo pripeljale do sodobnega knjižničenega prostora namenjega predvsem ljudem, ob upoštevanju izjemnega potenciala lokacije prepolne zgodovinskega gradiva o poselitvi tega prostora.

doc.mag.Tadej Glažar
u.d.i.a., MA(BIA)

Novogradnje nacionalnih knjižnic so, žal, vedno bolj stvar političnih namesto strokovnih odločitev. Za to gre tudi pri UKL/NUK 2/ ... Jožeta Plečnika, kar se vidi že iz poimenovanj. Že leta 1991 se je ob zamenjavi vlade zamenjal tudi koncept knjižnice. Gradnja nacionalnih knjižnic je izredna priložnost za arhitekte, zato ti, žal, niso pripravljeni kaj dosti poslušati knjižničarjev. CTK je bila pritegnjena, ko so bile že napravljene idejne zasnove zgradbe, in od vsega začetka smo se ukvarjali le s prilagajanjem, kakor da bi delali adaptacijo. Glavni problem zgradbe je zame združevanje dveh precej različnih programov - univerzitetnega, ki mora biti čim bolj usmerjen v uporabnike (nobenih omejitev vstopa z izkaznicami, pregledovanja garderobe, čim daljši čas, ko je knjižnica odprta, zaradi stroškov brez knjižničarjev), in nacionalnega, pri katerem morajo biti dragocenosti varovane. Usmeritve v svetu kažejo, da se nacionalni in univerzitetni programi ločujejo ali pa so bili ločeni še v poslednjih državah, kjer sta bili doslej obe funkciji združeni v eni knjižnici. Norveška je to naredila že pred desetletjem, Finska leta 2006, prav tako je tej usmeritvi sledila Švedska. Letos zmanjšujejo ali opuščajo medknjižnično izposojo in posredovanje gradiva v Britanski knjižnici. Danes je nekaj najbolj vsakdanjega, da nacionalne knjižnice poleg nacionalnih funkcij opravljajo še funkcijo raziskovalnih knjižnic zlasti v humanistiki, seveda največ za raziskovalce z univerz! Največji absurd nove zgradbe do letos je bil, da se vse vrti okrog veličastne vhodne avle, ki celo onemogoča ustrezno uporabo skladišč pod njo, uporabniki CTK pa bi morali vstopati po nekem ozkem hodniku, če bi vstopali v času, ko nacionalna knjižnica ne bi več poslovala. To smo letos, ko so nam bili projektanti končno bolj pripravljeni prisluhniti, le odpravili. Ker v tej gradnji vidimo edino realno pot, da bi v nekaj letih le prišli do večjih in boljših prostorov, smo se pripravljeni prilagoditi in gradnjo podpiramo.

Dr. Matjaž Žaucer
direktor CTK

Odgovornost do stroke in naroda

Nacionalne knjižnice sodijo med najprestižnejše objekte, s katerimi promovirajo države nivo svoje kulturne, tehnološke in ekonomske razvitosti kot tudi politično moč. Politično moč zato, ker govorijo presežne arhitekture nacionalnih palač tudi o moči vladajočih političnih elit in njihovi sposobnosti, da izpeljejo tako pomembne nacionalne projekte, s katerimi tekmujejo in se merijo s političnimi elitami drugih držav. V razliko od številnih evropskih držav nismo v Sloveniji zgradili vse od osamosvojitve dalje niti enega prestižnega objekta te vrste (če izvzamemo palačo Gospodarske zbornice, ki je doživela svetovni sloves).

Presežna arhitektura knjižničnih palač je lahko v ponos narodov in krepi njihovo samozavest. Vendar je lahko tudi obratno. Nazoren primer so bizarnimi surogati psevdo klasicističnih palač samovoljnega N. Ceausesca, ki so danes v posmeh in sramoto mladi demokratični državi.

Bojim se, da čaka podobna usoda tudi slovensko nacionalno knjižnico v Ljubljani, če se bo zgradila po sedaj predloženih projektih. Kot je splošno znano, je nastal projekt v osemdesetih letih, ko se je tudi v Sloveniji že bližal zaton postmoderne. Postmoderna je sicer odprla vprašanje javnega mestnega prostora in pokazala na pomen mestnih palač, vendar je to počela na retrograden način, ko smo verjeli, da se bo zgolj s ponavljanjem historičnih oblik povrnilo na ulice mest tudi življenje. Čas je pokazal, da so arhitekture tistega časa ostale, zaradi pogosto naivnega posnemanja preteklih oblik, v zgodovinskem prostoru mest brez trajnejše vrednosti, pač pa se je že v devetdesetih letih razcvetelo obdobje nove arhitekturne ustvarjalnosti in iskrenosti, ki je rodilo številne presežne arhitekture prav na področju graditve nacionalnih knjižničnih palač. Ti objekti so pripoved sodobne tehnologije in nove estetike, ki se je dogodila na prelomu tisočletja, v obdobju kulturne, tehnološke in informacijske revolucije.

Projekt nove narodne knjižnice v Ljubljani je že ob nastanku zaostajal za sodobnimi tokovi stroke in časa. Vendar je bil tedaj v svojih izhodiščih še konsistenten - čeprav konservativen. Od tedaj je minulo že skoraj dvoje desetletij. Dvoje desetletij sprememb in maličenja prvotnega projekta, na katere verjetno tudi avtor ni imel več mnogo vpliva. Tako smo danes priča projektu, pri katerem je vse narobe. Njegov arhitekturni nagovor zaostaja za sodobnim razvojem stroke za več kot dve desetletji in ni odraz dobe v kateri živimo, neprimerna in zastarela je tehnološka zasnova, ki izhaja še iz obdobja pred računalniško revolucijo in ne nazadnje je posledično zastarela tudi tehnologija organizacije knjižnice, saj takšna kot je, ni v prostorskem smislu v ničemer podobna sodobnim knjižničnim zgradbam po svetu. Predvsem pa je prvotna zasnova, ki je imela nekaj čvrstih in razpoznavnih avtorskih potez, razpadla v množico kompozicijsko neusklajenih segmentov, kar je rezultat desetletja kompromisov, krpanja in prilagajanja prvotne zasnove novim programskim zahtevam. Rezultat je torej nekakšna »zakrpana« arhitektura. Takšen projekt izraža v bistvu nemoč pa tudi nekulturo države, ki ga izvaja. Verjamem, da je tudi arhitekt ujet v neizprosno logiko državne administracije, ki po desetletjih cincanja in zavlačevanja investicije ni sposobna počistiti mize in nadaljevati projekta na novih temeljih, ki so danes bistveno drugačni kot pred desetletji.

Mlada država, ki se šele uveljavlja na novem evropskem prizorišču, takšnega projekta preprosto ne sme zgraditi. Bilo bi to v posmeh ne le slovenski, temveč tudi širši evropski strokovni, kulturni in splošni javnosti. Pa ne gre le za arhitekturo! Predstavljajte si podobne vzporednice na drugih področjih gospodarskega, kulturnega ali političnega življenja. Tukaj ne gre več za prijateljstva, solidarnost, sprenevedanje ali cesarjeva oblačila - gre za najširši nacionalni interes, za vprašanje nacionalnega ponosa in za kredibilnosti države in njene kulture. Gre ne nazadnje za vprašanje kulturnega preživetja v novih pogojih sobivanja v EU. In to so cilji zaradi katerih si inertnosti, cinizma in samoumevnosti preprosto ne moremo in ne smemo dovoliti. Zapiranje oči pred tem dejstvom (predvsem s strani arhitektov pa tudi kulturnikov in politikov) bi bilo skrajno neodgovorno do mlade generacije, ki se bo morala konkurenčno uveljaviti v evropskem in tudi širšem prostoru. Danes smo lahko ponosni na Plečnikov NUK, s katerim smo Slovenci prispevali v zakladnico svetovne kulture. Nova NUK II bo morala biti zato vsaj dostojna, če že ne presežna arhitektura. Za dosego tega cilja pa ne sme biti nikoli prepozno!

mag. Peter Gabrijelčič
dekan Fakultete za arhitekturo

Bistvo sodobne knjižnice je hiter in enostaven dostop do informacij. Knjižnica mora biti odprt, pregleden prostor, omogočati hitro orientacijo in dostop do knjig, ki jih lahko takoj (ne šele po uri ali več) primeš v roke in pregledaš. Za to morata biti izpolnjena dva pogoja - dobra organizacija prostora in prijazni uslužbenci.

Univerzitetna knjižnica je v prvi vrsti namenjena mladim, študentom. Zato mora biti bolj kot v preteklost odprta v prihodnost in omogočati svoboden razvoj vsebin glede na raznolikost potreb njenih obiskovalcev.

Projekt NUK 2 ni bil še nikoli javno predstavljen - ne na razstavi, ne na javni predstavitvi avtorjev. To v demokraticnih okoljih ni običajno.

Moje mnenje je tako zasnovano na podlagi predstavitve, ki sem jo prejela od študentov po internetu in želi biti predvsem konstruktivno.

Menim, da je lahko avtorjev pristop konceptualno zanimiv, vendar imam glede samega projekta še veliko pomislekov. Zasnova je zelo kompleksna in preveč komplicirana. Avtor želi enostavno povedati preveč in pri tem zanemarja uporabnika.

Izjemne probleme ima z dialogom z zgodovino in s prezentacijo izkopanin. Le te bodo med gradnjo odpeljali in jih ponovno namestili na spodnji dve kleti. Takšna prezentacija je sporna in spominja na Disneyland. Vprašljiva je rekonstrukcija posameznih prostorov iz časa Emone. Tlorisna zasnova gradi na mreži današnjega mesta, ki ob soočanju s staro rimsko mrežo povzroča nemalo težav. Glede organizacije prostora je problematika še kompleksnejša -vprašljiva je odprtost in preglednost prostora ter formalni nagovor same stavbe, ki avtorsko interpretira zgodovino in res ni potreben. Navzven ima stavba predvideno razporeditev stavbnih mas tako, da je najvišja prav ob Križankah, na mestu prometnega križišča z Dunajsko pa se gabarit spusti najniže.

V želji, da naše univerzitetno mesto dobi sodobno knjižnico, ki si jo mladina zasluži upam, da bo projekt čimprej javno predstavljen in ob njem odprt širok konstruktiven dialog.

Maruša Zorec
arhitektka in docentka na Fakulteti za arhitekturo
avtorica knjižnic v Novi Gorici in Ravnah na Koroškem

Gradnja NUK-a se vleče že skoraj 20 let, saj je bil natčaj razpisan že daljnega leta 1989. Francozi so svojo nacionalno knjižnico, ki so jo začeli graditi istega leta, postavili že leta 1996. Tudi slavna Aleksandrijska knjižnica, za katero so prav tako leta 1989 razpisali natečaj Egipčani, je bila odprta leta 2002. O vzrokih za zastoj, ki kažejo na odnos države do zgodovine, izobraževanja in kulture v letih tranzicije, se ne da spregovoriti na kratko. Vendar pa je nekaj gotovo, graditi danes na osnovi dve desetletji starega projekta, bi bilo vež kot absurdno. Še posebej če se zavedamo, da je bil projekt že na začetku zastarel, in to v samem konceptu. Projekt je zamrznjen v postmodernistieni maniri prepoudarjenega formalizma in ne razrešuje niti osnovnih logistienih in funkcionalnih zahtev nacionalke, saj naj bi novo knjižnico tvorile tri stare knjižnice in tri ločene pravne osebe. V vsaki točki je projekt, čas, ki je tekel, sproti ovrgel. Ker integralno ni vključeval tehnoloških podpornih sistemov, je bilo treba preprojektirati garaže in skladi1ščnje knjig. Ker v osnovi ni upo1teval arheoloških plasti, čeprav se jih je v bližini Foruma Emone, dalo predvideti, je glavna os novega objekta, zamaknjena od osi stare ulice. To je 1e posebej problematieno, ker je os Emone, v tisočletjih razvoja mesta ostala glavna os moderne Ljubljane in je veliko njenih ulic, 1e vedno rimskih. Na prvi pogled je očitno, da so arheološke ostaline morali vključiti naknadno. Namesto sinergije med starim in novim, kar je v knjižnici 1e posebej pomembno, je na nivoju celote in detajla poudarjen konflikt. Zato ni naključje, da ob notranjem križišču staro ulico skoraj popolnoma zaprejo dvigala, in da dvorana leži na ulici, ki bi bila najbolj logična dejanska in simbolna povezava z Rimsko.

V razvitih demokracijah imajo pravilo, da natečaj, ki ni bil realiziran v desetih letih ponovijo, ker že samo dejstvo, da ni pri1lo do uresničenja, kaže na to, da je bilo nekaj močno narobe. Cenilci stavb imajo v svoji metodologiji postavko tehnološke zastarelosti projekta, ki po desetih letih samodejno znaša 10%. Dosedanji vložek v pripravo projekta, načrte, arheološka izkopavanja in skladiščenje knjig, je neprimerno nižji, od izgube, ki bi jo dobili, če bi realizirali dvajset let star projekt. Še posebej če se zavedamo, da gre za stavbo s poudarkom na hranjenju in prenosu informacij, torej področju, ki je v zadnjih dvajsetih letih doživelo najbolj bliskovit razvoj.

Najbolj varčno in modro je presekati to dolgovezenje in na podlagi zbranih argumentov in dosedanjih izkušenj ponoviti natečaj. Prej in tudi po nižji ceni bomo tako dobili knjižnico, ki bo v skladu z najsodobnejšimi spoznanji arhitekturne, bibliotekarske in informacijske stroke. V času, ko se celo odrasli vedno teže ogibajo labirintom informacijskih igric, to ne dolgujemo samo tistim, ki v tem trenutku rastejo, temveč tudi onim, ki šele prihajajo.

Janko Rožič
arhitekt in arhitekturni kritik

Davnega leta 1989 sem bil član komisije pri natečaju za NUK 2. Skupaj z arhitektom Brankom Simčičem sva v komisiji glasno nasprotovala temu projektu, saj sva menila, da je bila njegova arhitektura že tedaj preživeta. Vendar sva bila presli1ana (preglasovana), saj so ostali člani žirije sledili argumentom predsednika žirije Borisa Podrecce. Načeloma sicer menim, da mora dobra arhitektura preživeti svoj čas, in bi lahko stavbo sezidali tudi na podlagi 20 let starih projektov - če bi bili ti dobri. Pri NUK je seveda dodatna težava, da Plečnik svoj projekt zastavil tako kvalitetno, da ga verjetno ni mogoče preseči, projekt NUK 2 pa kaže le bedno stanje v katerem se nahaja na1a družba danes.

Andrej Hrausky
direktor arhitekturne galerije Dessa

Veseli me interes javnosti za izgradnjo nove knjižnice, še posebno pa zanimanje študentov, saj bo namenjena prav njim. Moti pa me, da se ta javnost odzove ravno takrat, ko se nekaj v procesu načrtovanja "vehementno" premakne. Vmes je bilo veliko "praznega prostora", ko bi se lahko "pregledalo načrte" in predlagalo nove rešitve. Napačna je trditev, da ni bilo o tem niš objavljenega. Žal je bilo le veliko kritik, nikoli pa ni bil zastavljen drugačen predlog, nikoli ni bila ponujena nova celovita rešitev. Vprašanje gradnje nove knjižnice je zahteven in zapleten projekt. Tisti, ki ga namerava zastaviti na novo, se ga mora lotiti v celoti in poskrbeti za vse, od projektov do izvedbe. CTK, kot bodoči uporabnik si prav gotovo želi najbolj1e rešitve, vendar se lahko odločamo v okviru ponujenih možnosti, saj mi sami nismo investitorji. Doslej smo se trudili "strokovno" usklajevati projekte s potrebami za izvajanja knjižnicne dejavnosti do stopnje, ki smo jo dosegli in z zastavljenimi razvojnimi usmeritvami. Glede na to, da je "ministrstvo" (Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo) investitor projekta, morajo študenti to pobudo posredovati najprej njim, CTK pa je vsekakor pripravljena sodelovati pri vsaki boljši rešitvi z možnostjo uresničitve.

Doris Dekleva Smrekar
informatik za področje arhitekture
Specializirani informacijski centri za tehniko in naravoslovje, CTK